ORKESTER Pehlivanian Opera Academy Orkester
DIRIGENTI Tilen Draksler, Daniel Perpiñan, Giovanni Pasini, Manolo González, Carolina Cerezo Davila, Sergey Galaktionov, Georgy Vasilenko in Pio Lozzi
PEVCI
ALMAVIVA: Klemen Torkar, Uroš Dolšek, Matej Velikonja
FIGARO: Lovro Korošec, Marko Erzar, Taesung Kim
ROSINA: Nataša Trček, Rebeka Pregelj, Sara Briški Cirman, Saška Kolarič
BERTA: Anja Šinigoj
BARTOLO: Marko Mandir
BASILIO: Tomaž Štular
Italijanski skladatelj Gioacchino Rossini (1792–1868) je v prvi polovici 19. stoletja najbrž veljal za najpopularnejšega skladatelja. Na Dunaju je zasenčil celo Beethovna in Schuberta, zato ne preseneča, da so o njem in njegovem delu še v času življenja krožile številne anekdote. Predvsem so ga zaznamovali kot zelo produktivnega ustvarjalca, ki komponira veliko »enako zvenečih oper«, ob enem pa se bolj zanima za francosko kuhinjo kot za glasbeno ustvarjanje. Wagner je o njegovih operah na primer dejal, da »kdor pozna eno, pozna vse«. Dejstvo je, da je Rossini komponiral zelo veliko in hitro. Nekaj oper je nastalo celo v dveh do štirih tednih. Zato si je pogosto "izposojal" kakšen odlomek ali točko iz svojih prejšnjih del. Tudi znamenita uvertura k Seviljskemu brivcu je bila izvirno namenjena drugima operama. Kljub temu velja njegov Seviljski brivec (1816) za vrh in hkrati veličasten sklep opere buffe, nekoč izjemno popularne zvrsti. Opera je nastala po libretu, ki temelji na priljubljeni komediji Pierra Augustina Carona de Beaumarchaisa Seviljski brivec, in še danes učinkuje enako privlačno kot nekoč ter je hkrati eno najpogosteje izvajanih del v operni literaturi. To lahko pripišemo čaru duhovite glasbe, polne dopadljivih, mestoma ostro ritmiziranih melodij in značilnih vihravih ansambelskih finalov, solistične arije pa so že zdavnaj postale paradne točke basistov, koloraturnih mezzosopranistk in baritonistov. Na opernih odrih vsega sveta se tako vedno znova pojavljajo številne nove uprizoritve, od najbolj ekstremnih in eksperimentalnih do najbolj konservativnih. Delo je namreč privlačno tudi zaradi elokventne partiture, ki sledi razvoju dogodkov ter interakciji vlog skozi številne nepričakovane preobrate v zgodbi, kar ustvarja močno estetsko povezanost med zgodbo in njeno glasbeno pripovednostjo.
Vsebina
Prvo dejanje
Na osrednjem trgu v Sevilli se pravkar rojeva nov dan. Grof Almaviva se v spremstvu glasbenikov pritajeno približuje hiši oboževane Rosine, da bi ji zapel podoknico. Razočaran nad Rosinino nezainteresiranostjo, Almaviva velikodušno izplača glasbenike za njihov trud, ti pa od navdušenja začnejo zganjati hrup, ki privabi Figara, najbolj prebrisanega brivca v celi Sevilli. Ker Figaro zaloti Almavivo med »nečednimi« posli, mu poleg zagotovila diskretnosti ponudi svoje usluge pri osvajanju brhke Rosine, ki jo pred svetom ljubosumno čuva ostareli zdravnik Bartolo. Ko se na balkonu nenadoma pojavi oboževana dama, ta povpraša vnetega snubca po njegovem imenu, položaju in namerah, prav tako pa mu namigne, da se želi znebiti tečnega varuha Bartola, ki neprestano opreza za njo. Grof, ki si želi, da ga Rosina ne bi izbrala zaradi njegovega imetja in položaja, ampak pristne ljubezni, se pretvarja, da je revni študent Lindoro, toda njun pogovor prekine Bartolo. Figaro, ki mu je Almaviva obljubil dobro plačilo, že kuje načrte, kako bi grofa spravil čim bliže Rosini, zato mu predlaga, da se preobleče v vojaka, ki išče prenočišče. Če bo povrh vsega videti še pijan, Bartolo zagotovo ne bo posumil ničesar. Rosina, ki je še vedno pod močnimi vtisi srečanja s skrivnostnim snubcem, v svoji sobi pravkar končuje pismo za Lindora (oziroma grofa Almavivo v preobleki). Nenadoma se kot nalašč prikaže Figaro, da bi Rosino obvestil o naslednjem ljubezenskem sestanku z Lindorom, toda Bartolo grobo prekine njun pogovor. Kmalu zatem pride glasbeni učitelj, don Basilio, ki Bartola obvesti, da je v Sevillo prispel grof Almaviva. Basilio predlaga Bartolu, da bi grofa onečastila z obrekovanjem. Ker se Bartolo ustraši tekmeca, želi karseda pospešiti poroko z Rosino, in tako začneta z Basiliem sestavljati poročno pogodbo. Figaro, ki je prisluškoval njunemu pogovoru, o Bartolovih namenih nemudoma obvesti Rosino, ta pa brivcu zagotovi, da se bo vse uredilo. Spogledljiva Rosina nato Figaru izroči končano pismo, da bi ga prenesel Lindoru. Nemudoma po brivčevem odhodu ljubosumni Bartolo obtoži Rosino nestanovitnosti, saj naj bi umazanija od črnila na njenih prstih nakazovala, da je pisala ljubezensko sporočilo anonimnemu snubcu. Bartolo sklene, da bo od zdaj naprej Rosino vedno zaklepal v hišo. Grof Almaviva, ki se je medtem preoblekel v vojaka, pijan razgraja po trgu in začne tolči po vratih Rosinine hiše, da bi tam našel prenočišče. Ko se naposled prikaže oboževano dekle, se ji grof razkrije kot Lindoro. Bartolo medtem prinese dokument, s katerim želi dokazati, da ni dolžan gostiti vojakov, Almaviva pa Rosini skrivaj preda pismo, ki ga ta med Bartolovim oprezanjem naglo zamenja s seznamom perila. Ko se pridružita še guvernanta Berta in don Basilio, se na vratih prikaže Figaro in druščino obvesti, da prihajajo razgreti vojaki. Neki oficir želi aretirati grofa, a mu to prepreči dokument, ki Almavivi zagotavlja imuniteto. Bartola šokira grofovo razkritje, toda zmeda je prevelika, da bi lahko tekmeca pregnal.
Drugo dejanje
Bartola, ki sameva v dnevni sobi, nepričakovano obišče učitelj don Alonso, ki trdi, da je učenec don Basilia. Ta naj bi zbolel, zato ga za danes nadomešča on, toda don Alonso ni nihče drug kot grof Almaviva, ki si je po Figarovem nasvetu nadel novo preobleko. Da bi v Bartolu vzbudil zaupanje, mu omeni, da je Almavivi po naključju izmaknil pismo, ki mu ga je poslala Rosina. S pismom bo tako Bartolo lahko prepričal Rosino, da se grof z njo le igra. Bartolo nato pokliče svojo varovanko na uro glasbenega pouka. Rosina se prepusti petju, Bartolo od dolgčasa zadrema, don Alonso pa izkoristi priložnost in se razkrije kot študent Lindoro. Med njegovim izpovedovanjem ljubezenskih čustev se Bartolo predrami in v poduk zapoje arijo iz svoje mladosti. Kmalu zatem pride še Figaro, ki je naročen, da bi obril Bartola. Slednji ne želi pustiti Rosine same z obema moškima, zato pošlje brivca po brisače, Figaro pa medtem spretno ukrade ključ balkonskih vrat in po »naključju« razbije še nekaj posod, da bi tako preusmeril Bartolovo pozornost. Ko ostaneta Rosina in grof Almaviva za trenutek sama, si ponovno izpovesta ljubezen. Figaro se medtem že vrne in začne z britjem, grofove ljubezenske načrte pa nepričakovano prekriža prihod učitelja don Basilia, ki mu zaljubljenca v zameno za njegov odhod ponudita zajetno podkupnino. Grof nato razloži Rosini, da jo bosta s Figarom in s pomočjo ukradenega ključa ugrabila ponoči, Bartolo pa vse to sliši in kljub Rosininemu protestu oba gosta jezno napodi iz hiše.
Guvernanta Berta naglas razmišlja o norosti in neprimernem vedenju ostarelih moških, ki si iščejo mlade neveste. Nenadoma se nad Sevillo razbesni nevihta. Bartolo opomni Rosino, da jo Figaro in tako imenovani don Alonso želita potegniti za nos, saj jo hočeta privesti do grofa Almavive. Takoj ko Bartolo odide po opravkih v mesto, sta Figaro in grof skoraj že prestopila balkonska vrata, Rosina pa se razburi in obtoži grofa, ki se še vedno izdaja za študenta Lindora, da jo namerava prodati grofu Almavivi. Ko ji grof razkrije svojo pravo identiteto, se zaljubljenca od veselja objameta, Figaro pa ju priganja, naj pohitita. Toda njun pobeg znova prekriža Basiliev prihod, ki je s sabo tokrat pripeljal notarja. Figaro spretno preuči situacijo in znova preizkusi svoje spretnosti improvizacije: notarja prepriča, naj poroči grofa Almavivo in Rosino, Basilia pa z ultimatom prisili, da se podpiše kot poročna priča. Ko se vrne Bartolo z vojaškim zborom, sta grof in Rosina že poročena. Ženin se zbrani druščini predstavi kot grof Almaviva in Rosinin osvoboditelj, Bartolu pa ne preostane drugega, kot da se pridruži svatom in mladoporočencema, čeprav nerad, zaželi zvestobo in večno ljubezen.