Arhiv razstav
Za vedno (Welcome to uor forever)
14. februar–31. omarec 2023
Poroka dveh je navdihujoče zmagoslavje ljubezni. Poročni obred v objemu zidov Blejskega gradu pa ljubezensko zgodbo, ki je dva popeljala od prvega pogleda in poljuba do odločnega ‘da’, še nadgradi.
Blejski grad, ki se vedno znova uvršča med najbolj priljubljene poročne destinacije na svetu, pare iz različnih kotičkov sveta pritegne z mogočnostjo grajskih zidov, ki že stoletja kot tihe priče pomnijo poročne zaobljube in jih navduši s slikovitimi razgledi na dih jemajoči mozaik naravnih lepot, prijazno avtentičnostjo grajskega spremstva ter kulinarično dovršenimi poročnimi slavji.
Vsak trenutek vsake poroke nosi zgodbo in obljubo prihodnosti. Trenutke s poročnih obredov na Blejskem gradu sta za večnost shranila in v fotografski objektiv ujela fotografa Ana Gregorič in Boris Pretnar, videografi Mateja in Dejan Berguš iz Studia Boutique ter Blaž Dobravec iz Wedding Chronicles pa so iz njih stkali prava filmska doživetja.
Slavko Oblak - umetnik in rokodelec (Obrazi Bleda)
1. november 2022–10. februar 2023
Slavko Oblak (1934) Klemenov iz Rečice pri Bledu je konec petdesetih let odšel v München, na najbolj znano kiparsko šolo v zahodni Nemčiji. Tam se je preživljal v livarni in vzljubil bron, ki je postal njegov glavni medij izražanja. Postavil je številne javne spomenike in skulpture večinoma v Landshutu, štiri pa tudi mestu Bled.
Opus Slavka Oblaka je v Sloveniji viden le na Bledu, kjer so razstavljena dela Brstični vodnjak pred tamkajšnjo občino (2002), ob jezeru se nahaja Ciklama (1997), v grajski kapeli v Blejskega gradu je postavljen kip Matere božje z Jezusom (2004), v grajskem parku je Grajski cvet (2021) in na blejskem pokopališču je na grobu njegovih staršev vidna celopostavna figura štiriperesne deteljice.
Posebej izstopajo njegovi rastlinski motivi, ki se zdijo kot orjaški cvetovi starejših geoloških obdobij in se zlivajo z okolico rastja, pogosto postavljene na vitke organsko rastoče steblo ter nosijo bujen ovalni masiv. Učinkujejo v naravi nahajajoči senzorji, nekakšna ušesa, ki prisluškujejo obdajajočemu okolju ali pa kot urbani semaforji. Vsi ti motivi postajajo nova »organskost« avtorjevih form in imajo v vsebi nekaj kinetičnega. V oblikovnem in vsebinskem dotiku se najbolj čuti bližina Henryja Moora, kakor mu je blizu tudi njegov delovni proces. Njegove skulpture lahko opišemo kot velike, aristokratske, majestetske, učinkovite in veličastne. V njegovi karieri ni skokov, prelomov, zato kiparskih del ni moč umestiti v obdobja. Če kaj, potem je razvoj v vse večjem odmiku v abstrakcijo in v odkrivanju notranjega življenja in razmerju z naravo, ki traja že celo njegovo življenje in s katero v sobivanju tudi živi. Značilne mogočne listnate rastline so v notranjosti stroge, kontrolirane oblike, potem pa se razraščajo v polni napetosti v prostor in v zvezi z arhitekturo. Osrednja tema kiparjevega ustvarjanja je “sinteza narave in umetnosti”, predmet in njegova inkarnacija, resničnost v svoji simbolični redukciji. V njih je zmeraj merilo človečnosti, zato tudi abstraktna dela delujejo ne samo nazorno in vitalno, temveč čutno.
Tetyana Donets Savko: Cvetje in ptice
1.–31. oktober 2022
"Tetyana Donets-Savko je umetnica, ki prihaja k nam iz Ukrajine. V svoji deželi se je dokazala s številnimi pomembnimi razstavami, prav tako je razstavljala tudi izven nje, na primer v Angliji, v Oxfordu. Njen opus je širok. Večinoma gre za skrbno izbrane podobe iz vsakdanjega sveta, predvsem podobe morskih krajin s čolni, podobe tihožitij, podobe živali in rastlin, pa tudi vedute slovenskih mest, ki so ji še posebej prirasla k srcu, kar se kaže tudi po načinu izražanja in tehniki slikanja. Pri vedutah se je namreč izjemoma odločila za tehniko akvarela, kjer z natančno potezo, ekspresijo in liričnostjo ob enem, predstavlja svoje občutenje in pogled na naše najlepše kraje, Ljubljano, Bled.
Na razstavi je predstavila dela z motivi ptičev in tihožitij. Svet, ki ga prikazuje, je svet tišine, a svet živosti, trenutka in nepopisne lepote. Je tudi svet preteklosti. Podobe na slikah spominjajo na one, ki so nekoč krasile stene veličastnih dvoran gradov, palač in vil."
mag. Ana Kocjančič, odlomek iz celotnega besedila
Živa Agrež: Metamorfoze oljke
1.–30. september 2022
Živa Agrež je po diplomi iz primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine delala kot novinarka na radiu Ljubljana, pri časopisu Delo in reviji Jana. Najraje slika z akrilom na platno, vendar ji tudi drugi materiali niso tuji. Barvo nanaša pretežno z lopaticami. Vedno pogosteje uporablja mešano tehniko. Njene slike so barvite, svetle, optimistične, radostne, polne energije svobodne in prežete s čustvi. Motive pogosto stilizira, saj je tak način slikanja njeni hitri slikarski potezi blizu. Izstopajo energične poteze in gosti večplastni nanosi barv, ki se na slikah stopnjujejo in učinkujejo kot relief. Kljub temu, da ostajajo motivi na njenih slikah vedno prepoznavni in jih opiše z naslovom slike, jih od realnega vsakič odpeljejo energično položene barve in dramatična svetloba samo njej lastnega doživetja.
Do konca leta 2021 je naslikala enajst ciklov slik v akrilu in mešani tehniki: Iz doline reke Krke (2010 do 2014), Svetloba in barve Toskane (2011 do 2015), Istra-ostanki časa (2014, 2015), Zgodbe valov (2014, 2015), Rapsodija v belem (2014 do 2016), Srečni šopki ( od 2016, 2017), Car Provanse (2017, 2018), Pod mediteranskim soncem (2017, 2018), cikel Dolomiti – mesto gradov (2019), Metamorfoze oljke – drevesa miru (2020) in Poklon Soči (2021).
Ejti Štih: Kokošji rod
1. julij–25. avgust 2022
"Josip Ribičič, moj dedek, je bil prvi slovenski mladinski pisatelj in urednik Novega roda, Našega roda in Cicibana. Kokošji rod je njegova knjiga, namenjena starim in mladim v poduk in zabavo, ki je izšla 1924. leta v Gorici. Izžareva pisateljeva spoznanja o krivicah, ki mučijo človeški rod in so v Kokošjem rodu predstavljene v obliki zgodb, v glavnem s klavrnim koncem. Zgodbe Josipa Ribičiča so še vedno aktualne; Kokošji rod predstavljajo v Šentjakobskem gledališču v stotem letu njegovega delovanja. Po pisatelju se imenujeta osnovna šola v Trstu in ulica v Ljubljani, po njegovem najbolj znanem junaku Miškolinu, ki ga še vedno rada uprizarjajo lutkovna gledališča, se imenujejo nekateri ljubljanski vrtci, mnogi se spominjamo tudi knjig V kraljestvu palčkov, Črni muc vasuje, Nana, mala opica, Tinkin zajček, Rdeča pest, Trije na pohodu, Moja mlada leta, Za zapahi itd.. Potomci Josipa Ribičiča smo veseli, da bo prenovljeni Kokošji rod z ilustracijami Ejti Štih izšel pri ugledni založbi Vida, ki jo vodi Valentina Smej Novak. Josip Ribičič je spoštoval načelo, da je za mlade dobro le najboljše. Njegove knjige krasijo ilustracije mojstrov slovenskega slikarstva, kot so Avgust Černigoj, Božidar Jakac, Maksim Gaspari, France Mihelič, Ive Šubic, Marija Vogelnik in Robert Hlavaty. To izročilo nadaljuje Ejti Štih, mednarodno uveljavljena slikarka z Bleda, ki ustvarja in vodi ugledno galerijo v Boliviji. Kokošji rod je oživel v novih barvah njenih atraktivnih ilustracij, od katerih so mnoge samostojna umetniška dela. Ilustracije izžarevajo neverjetno umetniško energijo, ne da bi ob tem spregledale najmanjše podrobnosti iz življenja tragičnih junakov iz kokošjega sveta. Dokazujejo, da je mogoče, tudi ko gre za živali, s čopičem pričarati ne samo zunanje dogajanje, temveč tudi notranje počutje in značaj vsakega lika posebej in vseh skupaj: kokoši in petelini s slik Ejti Štih izražajo žalost in veselje, ponižnost in upornost, jezo in obup, potrtost in zmagoslavje. Nihče drug ne bi znal pričarati tako prepričljivih likov in vdahniti novega duha v sto let stare zgodbe in njihove junake, kot je to znala Ejti Štih. In ni ga lepšega kraja za premierno predstavitev njenih slik kot je galerija Grajski stolp nad Bledom."
Zapisal dr. Ciril Ribičič
Urška Lončar: Gradovi v umetnosti
1.–30. junij 2022
Gradovi, predstavljeni v tej kolekciji, so: grad Kostel, grad Snežnik, grad Kamen, grad Otočec, Ptujski grad, Predjamski grad, Celjski grad, Blejski grad, Ljubljanski grad, grad Žovnek, Velenjski grad in grad Bogenšperk. Skozi časovno obdobje preteklih dveh let so bile slike ustvarjene v zgoraj napisanem vrstnem redu in prikazujejo tudi Urškin ustvarjalni slog, ki se je razvijal ob raziskovanju različnih pristopov. Čeprav v svoji praksi še naprej raziskuje raznolike umetniške stile, pa je to kolekcijo želela ohraniti realistično in gradove upodobiti tako, da bi jih ljudje zlahka prepoznali, obenem pa dodati pridih romantičnega sloga, z dodajanjem njej ljubih meglic v posamezne jutranje prizore.
Anton Michael Bader: Colorscapes - Od Islandije do Slovenije
1. april–31. maj 2022
Avtor je črpal navdih za barvne pokrajine v značilnih naravnih pojavih, kot jih lahko doživljamo na primer v Alpah ali na Islandiji. Močan vihar, mraz ledenika ali vročina iz vulkanske kotanje lahko predstavljajo osnovo za umetniško delo. A tudi intuitivno uporabljene barve in strukture so lahko izhodišče za nastanek umetnine. Z izbiro barv in opustitvijo perspektive postane platno ekspresivna in ploščata pokrajina iz barv in oblik. Pri tem so vključeni tudi procesi v naravi: sveža barva je določena za dež ali sneg, barva zamrzne in pri taljenju tvori nove strukture. Naravni materiali, kot je pepel, so na primer v ciklu Islandija uporabljeni kot barvni pigmenti. Umetnik večino svojih del od leta 2018 ustvarja v slovenski prestolnici. Svet Karavank, Julijskih Alp in slovenskega Krasa pa ga s svojimi raznolikimi skalnatimi formacijami navdihuje za ustvarjanje nepredmetnih kompozicij.
Bled iz koledarja, fotografska razstava
17. januar–27. marca 2022
Večna lepota Bleda z okolico tako ostaja zapisana v zanimivih pogledih fotografov in koledar krasi številne domove, pisarne, ambasade širom sveta vsak dan v mesecu in vsak mesec v letu. Je hkrati okras in pokazatelj časa. Letošnje motive Bleda dopolnjujejo fotografije na temo narave, saj je blejski okoliš dom pestremu živalskemu in rastlinskemu svetu.
Bled je v svetu prepoznan predvsem po svojih ikoničnih kulturnih in naravnih znamenitostih. A Bled ni le to. Bled niso le pogledi od daleč, pogledi na dih jemajočo igro narave, ki jo je značilno dopolnil človek. Bled s svojo širšo okolico je dom bogatemu živalskemu in rastlinskemu svetu. Na travnikih se v jutranji rosi prebujajo številne vrste žuželk, ki dan preživljajo na raznobarvnih cvetlicah in travah, s katerimi si delijo svoj prostor. Zeleni gozdovi, parki in domači vrtovi so dvorišče, igrišče in zavetišče številnim vrstam ptic. Živahen je tudi jezerski podvodni prostor. Vredno je za trenutek obstati, pogledati pobliže in se prepustiti, kajti to je pogled, ki razkriva prave skrivnosti. V svetu, ki ga razkrivajo tovrstni pogledi, živali in rastline same pripovedujejo svoje zgodbe. Živijo skladno z zakoni narave in prav ta modrost nas, če si to dovolimo, lahko globoko presune. Bled je tudi to. Bled je raj.
Melita VOVK osebno, Izbrane ilustracije (Obrazi Bleda)
1. november–31. december 2021
Melita Vovk se je rodila 14. junija 1928 na Bledu. Na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani je leta 1951diplomirala iz slikarstva, v letih 1951–1953 nadaljevala študij na specialki za grafiko pri Božidarju Jakcu (3 semestre) in leta1972 diplomirala pri Riku Debenjaku. Ucila je na nižji gimnaziji na Bledu (1953–1956), nato je bila v svobodnem poklicu(1957–1973), potem višja strokovna sodelavka za scenografijo na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani (1974–1977) innato spet v svobodnem poklicu do upokojitve leta 1984. Leta 1957 se je porocila s književnikom Bojanom Štihom (njuna hciMarija Ejti Štih je tudi slikarka). Od leta 1979 do leta 1980 je bila porocena z nizozemskim slikarjem Roelofom Frankotom(1911–1984). Prepotovala je domala vso Evropo. Ukvarjala se je s slikarstvom, grafiko, risbo, ilustracijo, scenografijo,kostumografijo in karikaturo. Od leta 1956 se je tudi vse bolj posvecala scenografiji in kostumografiji, z osnutki je sodelovala privec kot petdesetih predstavah za gledališce. Leta 1974 je na Borštnikovem srecanju prejela Borštnikovo diplomo in denarnonagrado za kostumografijo, leta 1977 pa Borštnikovo diplomo in denarno nagrado za scenografijo. Težišce njenega dela je bilailustracija. Ilustrirala je vec kot osemdeset knjig, za mnoga literarna besedila pa je ilustracije v nadaljevanjih objavljala vperiodicnem tisku. Dvakrat je prejela Levstikovo nagrado (1957, 1964), nagrado Mlado pokoljenje (Beograd, 1965) in nagradoHinka Smrekarja za življenjsko delo na 9. slovenskem bienalu ilustracije (2010). Portretirala je slavne pisatelje, ko so na Bledupotekala PEN srecanja. Napisala je vec duhovitih potopisov in jih opremila z lastnimi risbami, pisala je tudi strokovne clanke oaktualnih in strokovnih vprašanjih ter spominske zapiske. Leta 2008 je bila ob obcinskem prazniku razglašena za castnoobcanko Bleda. Umrla je 22. junija 2020 v Radovljici.
Vinko Bogataj, Pogled okrog sebe
1.–31. oktober 2021
Rojen je bil na Brezovici pri Kropi. Bil je aktivni športnik, vec let je bil clan državne reprezentance v smucarskih skokih. Od otroških let naprej je bil vednorazdvojen med športom in slikarstvom. Vseskozi pa je ostal zvest slikarstvu, ki mu pomeni najvec.Prejel je vec oglednih priznanj in nagrad. Na mocnem mednarodnem ex temporu Avsenik v Begunjah je prejel 2. nagrado in njegova slika je bilapredstavljena v Trossingenu v Nemciji. Pri Zvezi likovnih društev Slovenije pa je prejel njihovo najvišje priznanje - zlato paleto 2002 za akvarel v likovnikategoriji Sodobna likovna ustvarjalnost.Umetnostni zgodovinar in likovni kritik dr. Cene Avguštin je o njegovem delu zapisal:Med slikarje, ki jih krajina pomeni mnogo vec kot v realne oblike ujeto naravo, sodi Vinko Bogataj. Krajino pojmuje kot v svetlobi neprestanospreminjajoco se podobo sveta, sestavljeno iz dinamicno razgibanih barvnih gmot. Megleni zastori v njegovih oljnih slikah prekrivajo skalnata ostenja inmehcajo ostre obrise dreves. Skozi vlago in svetlobo nasiceni zrak komaj še razlocimo oblike predmetov v sliki. Vendar tema, ki se kotali v globinahprostora vedno bolj podlega moci svetlobe, ki se zmagovito razpenja nad obzorjem. Na podoben nacin se nam slikarjev svet kaže tudi v njegovih akvarelih,le da se je prizorišce preselilo v drugacno okolje. Namesto gorskih vrhov in globokih dolin vstajajo pred nami mehke in prosojne oblike sveta, arhitekturemest in vasi, obrise dreves zamenjajo temne silhuete ljudi. Vendar se je slikarju tudi tako videni svet zazdel prevec stvaren. Prekrije ga s sencami, zlazurnimi barvnimi lisami, ga povsem dematerializira in s tem napravi še bolj resnicnega. Ta, za slikarja bolj od vsake fotografije resnicna podoba krajine,je odraz njegovega celostnega dojemanja sveta, je obenem njegova portretna podoba, v kateri ni skrivnosti. Kar obcuti in sluti, o cemer razmišlja, slikarodkriva pred nami, zazrto tako vase, kot v svet, ki ga obdaja.
Gregor Radonjič, Metakrajine
1.–30. september 2021
Gregor Radonjič je mariborski fotograf in univerzitetni profesor. Fotografsko ustvarja in razstavlja od začetka devetdesetih let. Je avtor 30-ih samostojnih razstav, soavtor treh knjig s fotografijami in devetih multimedijskih fotografskih projektov. V soavtorstvu s pesnikom Ivom Svetino je kot fotograf izdal knjigo Drevesa, s pesnico Nežo Maurer pa knjigo Piramide upanja. Dvakrat se je z multimedijskima projektoma predstavil v spremljevalnem programu Borštnikovega srečanja. Sodeloval je na več kot 60 skupinskih razstavah v tujini in Sloveniji, dvakrat je bil izbran v program slovenskega Meseca fotografije Fotonični trenutki in Festivala fotografije Maribor ter trikrat v galerijski izbor za Art Photo Budapest. Fotografsko ga zanima predvsem vizualno raziskovanje prostorov in iskanje ter odstiranje njihovega karakterja, skritega izza običajnega fizičnega doživljanja prostorov. Likovni kritik Mario Berdič je ob razstavi Metakrajine/Vzporedne resničnosti v Mali galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani zapisal, da je naslov fotografskega cikla Metakrajine pravzaprav aluzija na pojem metafizika, kjer gre za pojave onkraj fizičnih realnosti, točneje za transcendenco v duhovne dimenzije, kjer ni nič materialnega, s poudarjeno fluidnostjo, saj se zdi, da vse teče, podobno kot v ciklu Vzporedne resničnosti s prisotno aluzijo na vzporedne dimenzije ali vesolja. Z uporabo fotografskega medija pokrajine posledično postanejo mentalne projekcije avtorjevega zaznavanja okolja, subjektivne vizije tega, kar že obstaja in ne le njegovo dokumentaristično beleženje. Postanejo ekspresivne meditacije prostorov okoli nas.
Andrej Ciuha, Moč slik in besed
1.–31. avgusta 2021
Dela, narejena v tehniki akrila so kompozicijsko jasna, uravnotežena, izrazitih barv in barvnih kombinacij ter jih slogovno ne moremo umestiti zgolj v en sam okvir. V njih sicer prepoznavamo formo stripa (Plavi plešci), Boschevsko podajanje vsebine in poigravanje z njo (Kolo sreče, Sodna evolucija), simbolizem (Izbira lepote)…, vendar je odločitev za slogovno predstavitev motiva bolj intuitivna ter sledi avtorjevim občutkom in namenu, kako čim bolj nazorno in večplastno predstaviti izbrano vsebino. Takšnih neuravnovešenosti, krivic in neumnosti, na katere opozarja Andrej Ciuha, pa ostaja žal v družbi in državi na pretek in tisti, ki opozarjajo nanje so redki in pogumni posamezniki /-ce, ki jim je mar za spremembe in se na dogajanja v družbi ne odzovejo pasivno, kot reagira v takšnih primerih večina, zamahne z roko in reče: “Saj se ne da nič spremeniti”. Zato, postanimo sprememba, ki si jo želimo!
Melita VOVK osebno
1. junij–31. julij 2021
Kot namigne že naslov razstave Melita VOVK osebno, je bila le-ta posebna, saj je poleg ilustracije in njenih slikarskih del, ki so bila bodisi objavljena, bodisi že razstavljena, prikazala tisti del njenega opusa, ki je bil povsem oseben in je nastajal iz njenega čistega likovnega raziskovanja in užitka, torej ni bil namenjen javni predstavitvi. Izbor del za razstavo ni bil lahek – pripravila ga je njena hči, prav tako akademska slikarka, Ejti Štih – saj je bila Melita Vovk vsestranska umetnica, v javnosti najbolj znana kot ilustratorka, karikaturistka, scenografinja in kostumografinja, vendar je njen opus veliko več kot to.
Na prizoriščih: Blejski grad – Galerija Stolp, Kapela in Dvorana nad muzejem, Festivalna dvorana Bled, Kavarna Apropo Bled, Knjižnica Blaža Kumerdeja Bled in Galerija Melite Vovk v Trgovskem centru Bled so bila tako na ogled dela, ki jo predstavljajo kot portretistko in kronistko osebnega študijskega in družinskega življenja, kot slikarko, ki je bila vpeta v sočasne likovne tokove, kot grafičarko (na Akademiji za likovno umetnost je opravila specializacijo iz grafike!), pa tudi kot risarko in koloristično virtuozinjo pejsažev, kolažistko in povsem abstraktno umetnico z veliko osebnoizpovedno in družbenokritično angažiranostjo.
Gimnazija Kranj: Slovenski velikani
15. april–31. maj 2021
V maniri starih mojstrov bo leto 2021 zaznamovalo naslednjih ducat slovenskih velikanov. Iste portretistke so črpale iz iste točke in z ničimer drugim kot rjavo barvico ustvarile študije glave, skice, ki se jih ne bi sramovali mojstri slikarskega platna. Podobe so preproste in čiste, a neverjetno žive in razgibane v skromni enobarvnosti, ki omogoči, da se osebnost upodobljenih razkrije neposredno.
Pet nadarjenih kranjskih gimnazijk, štiri prvo leto že študirajo na ljubljanski univerzi, je čas koronske epidemije izkoristilo za upodobitev velikih osebnosti slovenske zgodovine, od najstarejše Veronike Deseniške do najmlajšega Mikija Mustra. V enem letu bodo pred nami oživele podobe znanih, svoj čas tudi zamolčanih in spregledanih, v vsakem primeru pa edinstvenih posameznikov.
Slovenski velikani ponujajo estetski užitek, so pa hkrati odraz domoljubne geste mlade ustvarjalne roke, ki neobremenjeno pred nas pripelje ljudi iz drugega časa in prostora. Pred nami jih zadrži in oživi za naš čas in prostor, v katerem poskušamo razumeti večplastnost slovenske biti. Poskušamo doumeti, da obrazi preteklosti pripadajo tudi naši sedanjosti.
Portretistke: Gaja Gumbar, Eva Kozjek Šurc, Klara Polajnar, Helena Potočnik, Martina Potočnik. Vodja projekta je profesorica Nataša Kne.
Katja Bednařik Sudec: Skrivnost življenja, drugič – ciklus 9 m
9. oktober–1. november 2020
"V celotnem ustvarjalnem opusu Katje Bednařik Sudec je opazna najbolj preprosta, vendar nikoli dorečena tematika v upodabljanju: vedno znova jo navdihuje motivika, povezana z naravo in njeno prvinsko lepoto, z medčloveškimi odnosi, še posebej v ožji in širši družini, s spoštljivimi odnosi do sočloveka, prirode, do predmetov, ki nas obdajajo v vsakodnevnem življenju, ter seveda do preteklosti, brez katere ne bi bilo sedanje stvarnosti in prihodnosti. Še posebej pa je vedno prisotno njeno poglobljeno razmišljanje o vlogi sodobne ženske, njene in tudi lastne ženstvenosti, njene entitete in identitete, starih tradicionalnih vzorcev in vrednot glede njene vloge v družbi.
Neprekinjeno se v njenih upodobitvah prepletajo kolektivna zavest in univerzalni spomin s skrajno osebnim doživljanjem sočasnih dogajanj; vsaka podoba sporoča njeno lastno intimno zgodbo. Avtorici je ustvarjalni proces očitno miselno in čustveno potovanje v preteklost, v stare vrednote in merila ter v spomine na otroštvo, kar s konkretnim doživljanjem sodobnega načina življenja v izbranem mediju interpretira v njej določljivi slikarski poetiki. Vedno pa je opazna namera vračanja k bistvu lastne identitete, torej k ponovnemu doživljanju čutnosti in ženstvenosti, tudi poslanstva materinstva (na tej razstavi slike Zavetje, cikel Dotik tkanja – Prihod I - IX, in druge). "
Povzeto po besedilu Nives Marvin ob razstavi Skrivnost življena v koprski Loži, 2019/20
Živa Agrež: Pod soncem Mediterana
8. sepember–4. oktober 2020
"Slike Žive Agrež imajo poseben karakter. Vzpostavljajo pristen in zgoščen odnos do motivov, obsijanih z mediteranskim soncem, in do medija izražanja. To potrjuje njena Istrska veduta in tovrsten koncept povezuje vsa razstavljena dela, a prav Istrska veduta je tista, ki priča, da avtorica kljub plastenju in nasičevanju pusti, da slikovno polje zadiha. Pročelja barvno pestrih hiš drugo za drugim niza v globino slikovnega odra in na modri vodni gladini išče njihov odsev. Modrina zajame tudi nebo. Celoten zapis, oblikovan z bogatimi barvnimi impasti, z drobnimi, odprtimi barvnimi fasetami, ki vibrirajo na površini, pa objame belina, za katero se zdi, da v dogajanje vnaša občutek neskončnosti, navsezadnje pa tudi trenutek pomiritve.
Hiše Mesta pod tančicami so oblikovno igrive, a jasno artikulirane in barvno umirjene v sivih in belih vrednostih, zato pa je pod tančicami, pod mrežno opno dogajanje toliko bolj pestro, dinamično, radoživo. Pojavi se nekakšen moiré efekt in po načelu zastrto-odstrto delujejo globine morja in neskončnost neba ravno prav vabljivo za odkrivanje mikro strukturalnih likovnih trepetov, za zaužitje močnega optičnega opoja, ki daje podobi posebno magičnost."
Anamarija Stibilj Šajn, odlomek iz celotnega besedila
Damjan Popelar: Kozolci iz sence pozabe
1.–31. avgust 2020
"Razstava štirinajstih modelov iz različnih slovenskih pokrajin želi biti poklon lepoti, ki je krhka in minljiva, lepoti, ki je ni ustvarilo tuje znanje in veščine, pač pa lepoti, ki je plod preprostega, a umnega domačega tesarja. V kronološkem zaporedju postavljam na ogled modele toplarjev ali dvojnih kozolcev, simetričnih kompozicij, v katerih je slovenski kozolec dosegel svoj najvišji spev v razvoju. Z njihovim enotnim merilom 1: 70 jih poskušam narediti fragilne, krhke in občutljive na dotik, zato jih ščitim za galerijskim steklom. Na ta način skušam tudi v prispodobi spregovoriti o njihovem dejanskem stanju. Zračnost in transparentnost teh sušilnih naprav poskušam v prezentaciji naglasiti s svetlobo in njeno močjo prosevanja skozi različno goste konstrukcijske mreže teh objektov. Gre za poskus prikazati tovrstne objekte v novi luči; ne le metaforično, temveč dejansko."
Damjan Popelar
Slikarsko društvo Atelje Bled: Animalizem
1.–31. julij 2020
Slikarsko društvo Atelje Bled je s skupinsko razstavo Animalizem predstavilo dela članov in članic društva, ki se srečujejo in slikajo pod vodstvom mentorja, akademskega slikarja, mag. Matjaža Arnola.
Animalizem v slikarstvu označuje značilno motiviko – upodabljanje živali, kar je človeka že od nekdaj zanimalo. Že iz davnih predzgodovinskih časov je znana jamska umetnost, kjer so bile prav podobe divjih živali, poleg odtisov človeških dlani, najpogostejši motiv. Tudi v umetnostih starih kultur so podobe živali obvezen element slikarstva in kiparstva, posebej, če so bile čaščene kot božanstva. Upodabljanje živali v umetnostnih zvrsteh spremljamo nadalje skozi vso zgodovino – od antike, preko renesanse do sodobne umetnosti.
Tudi sodelujočim slikarjem je tematika predstavljala povečini nov izziv, s katerim so se spopadli v različnih likovnih tehnikah – akrilu, akvarelu, pastelu ... Prevladujejo upodobitve konjev in petelinov, nekateri avtorji pa so naslikali tudi druge živali.
Razstavljali so: Dragica Djordjević, Tatjana Donets Savko, Drago Hajdarovič, Gita Franko, Kara Kalajžič, Darja Kemperle, Ciril Kraigher, Biserka Lazar, Judita Mandelc Kunčič, Marta Mertelj, Luka Miklavžič, Janez Mohorič Mokrng, Milena Petek, Snežana Pogačar, Milan Polak, Špela Pirnat, Nada Radonjič, Metka Rejc, Valerija Sever, Draga Soklič, Ljubo Soklič, Mirko Stojc in Jana Zajc.
Reinhold Pratschner: Na drugi strani
11.–29. junij 2020
"Razstava Reinholda Pratschnerja z naslovom Na drugi strani je njegova tretja »slovenska«, odkar ta avstrijsko-tirolski slikar in diplomirani arhitekt živi in ustvarja v Ljubljani: svoje risbe, slike in skulpture je leta 2017 razstavljal v galeriji Družina v Ljubljani, naslednje leto je nekaj spremenjeni izbor slik razstavil v Domu prosvete Sodalitas v koroških Tinjah/Tainach, nov cikel likovnih del pa predstavil v galeriji RRRudolf v Mariboru.
Ker je naš današnji slikarski gost Tirolec, se nam v stolpu Blejskega gradu same po sebi utrnejo misli na zgodovinske povezave s to bližnjo alpsko deželo. Nemški kralj Henrik II. je namreč pred dobrim tisočletjem, (10. aprila) leta 1004 del blejskega gospostva, (22. maja) leta 1011 pa še preostali del gospostva z gradom – castellum Veldes - kot središčem podelil tirolski škofiji Briksen oziroma njenemu tedanjemu škofu Albuinu iz vplivne plemiške družine, doma na Koroškem. Ker so od 13. stoletja na območje Selške in Poljanske doline ter Baške grape naselili tudi mnogo Tirolcev, lahko vse od takrat dokumentiramo različne oblike tirolsko-slovenskega prepletanja; v kulturi pa še posebej v upodabljajoči umetnost, ki govori vsem razumljiv enotni jezik.
V vabilu ali pa v spletno dostopnih virih ste lahko prebrali, da so že zgodaj prepoznali risarski talent leta 1966 rojenega Reinholda Pratschnerja. V gimnazijskih letih je njegov umetniški razvoj prijateljsko spodbujala uveljavljena slikarka Evi Fersterer. Kot maturant in študent je dvakrat bival v Parizu in se v živo seznanjal z moderno evropsko likovno umetnostjo. Ker takrat likovne akademije v zahodnem delu Avstrije ni bilo, se je v Innsbrucku vpisal na študij arhitekture in gradbeništva. Ves čas pa ga je vleklo v slikarski atelje. Pod svoje okrilje ga je vzela profesorica Inge C. Pohl in tako je bil ves čas do diplome iz arhitekture njegov študij vzporedno prepleten s slikarstvom in kiparstvom."
Nataša-Vanja Stergar, umetnostna zgodovinarka in zgodovinarka, slavnostna govornica ob odprtju razstave