Razstava Narodnega muzeja Slovenije

Pot po razstavi se začne z geološkim prikazom Blejskega kota z okolico. Geološko je blejska kotlina povezana z dvigovanjem Alp. Tektonsko kotlino so v ledeni dobi zapolnile talne morene Bohinjskega ledenika in rečni nanosi. Zato je v tej sobi simbolno predstavljen prvi od treh »blejskih elementov«, ki so pomembni za nastanek pokrajine (voda), za človekov razvoj (ogenj) in vedenje (beseda). Geološke in naravne danosti so vodile nekdanje prebivalce pri kolonizaciji Blejskega kota in okolice.

Blejski prebivalci so bili tesno povezani z naravnim okoljem Blejskega kota. Ta ima ugodno klimo, značilno za osrednjo Slovenijo, ter rodovitna tla. Velik del pokrajine je v različnih obdobjih pokrival gozd, bogat z živalstvom, ravninski predeli so bili primerni za polja in travnike, jezero in reke pa za ribolov.

Tehnološka odkritja prazgodovinske Evrope so omogočila nova obrtna znanja, ki so bila bistvenega pomena tudi za prazgodovinske prebivalce Bleda. Povezana so bila predvsem z delovanjem ognja (»blejski element«), s katerim so povezani razvoj lončarstva, metalurgije barvnih kovin, železarstva, steklarstva, izboljšave orodja.

Življenje ljudi je odvisno od naravnega okolja, letnih časov, dela, znanja in duhovnih predstav ter od pomembnih dogodkov, ki posežejo v vsakdanjik. Letni življenjski ciklus govori o življenju blejskih prebivalcev skozi stoletja. Prepletenost dela in praznikov, rojstva in smrti, starodavnega izročila in moderne pesniške besede, poganskih običajev in krščanske vere, srednjeveških romanj in sodobnih turističnih popotovanj je zmes, iz katere se je izoblikovalo življenje, ki ga lahko označimo kot blejsko, kot gorenjsko in slovensko.

Z duhovno kulturo se povezuje zgodovina krščanstva blejskega območja. Povezana je s širšim ozemljem Karniole in Karantanije, kjer je prvo pokristjanjevanje potekalo v poznoantičnem obdobju, drugo pa v zgodnjem srednjem veku.

Bistveno spremembo je pomenil nastanek briksenskega blejskega gospostva, kakor ga dokumentirajo pomembne listine, predvsem cesarska darovnica iz l. 1004 (prva omemba Bleda: Veldes) in cesarska darovnica iz l. 1011 (prva omemba blejskega gradu). Blejski grad je bil središče briksenskih posesti v Blejskem kotu, grajska pisarna pa sedež njegove uprave. Nekatere od ohranjenih tradicijskih listin iz 2. polovice 11. stoletja vsebujejo slovanska imena, npr. Bomislav, Bondigoiz in Treplica, Domoslav, Prisnoslav, Radegoj, Dobrogoj, Vencegoj, Zlauco/Slavko. Zgodovinski oris Blejskega gradu in gospostva temelji na arheoloških in zgodovinskih podatkih od 11. stoletja do konca obstoja briksenske blejske posesti (leta 1803).

V srednjeveških predstavah je bil človek pojmovan kot homo viator – popotnik, in sicer v dvojnem smislu: gibal se je, potoval je po realnem svetu, a tudi skozi življenje, od rojstva do smrti. To prepleteno pojmovanje predstavlja fenomen Blejskega otoka kot svetega kraja – mesta pokopavanj in cilja romarjev.

Romarji – prvi turisti – so  na blejski otok romali že v srednjem veku. Naravne lepote Bleda – idilično jezero, otok s cerkvijo, grad na strmi skali – in poleg teh še zdravilni vrelci na vzhodni jezerski obali so privabljali tudi druge obiskovalce. V svojih delih so Bled opevali številni slovenski pesniki in pisatelji, na čelu s Francetom Prešernom, ki ga je primerjal s "podobo raja".

Kot termalno zdravilišče je v svetu zaslovel v drugi polovici 19. stoletja, ko je na Bledu deloval Švicar Arnold Rikli. Njegova zdravilna metoda je temeljila na svetlobno-zračnih, sončnih in vodnih kopelih, dietni prehrani in bivanju v naravi. Prihod gostov je spodbudil izgradnjo hotelov, prenovo gostiln in gradnjo vil. Posebno skrb so začeli v tem obdobju posvečati tudi ureditvi kraja. Bled je tako ob koncu 19. stoletja postal mondeno letovišče, kjer so se zbirali gostje iz evropskih držav. Na višku turistične sezone se je tu odvijalo razgibano družabno in kulturno življenje. Z izgradnjo in posodobitvijo turističnih zmogljivosti v drugi polovici 20. stoletja se je Bled uveljavil kot pomembno kulturno, športno in kongresno središče.

Jože Hudeček je zapisal:

"Če se v slovenski deželi znajde tujec, popotnik, pravijo ljudje tistemu, ki jih spremlja: pojdi z njim tja, kjer je naša zemlja najlepša, najbolj bogata in kjer je njena govorica najbolj odkritosrčna, najbolj darežljiva z resnico. Tam naj si ustvari podobo o tem, kje smo, kje živimo. Pelji ga na Bled."