Neca Falk: Daljni, negotovi kraji, slikarska razstava

Na Blejskem gradu bo od 3. do 30. septembra na ogled razstava slikarke, fotografinje in glasbenice Nece Falk, ki se tokrat predstavlja z izborom olj na platnu iz zadnjih petnajstih let. Falk, širši javnosti znana predvsem po svoji glasbeni poti, je v slikarstvu razvila prepoznavno, reflektivno likovno govorico, ki črpa iz kolektivnega spomina, sodobnega sveta in notranjih pokrajin.

Njena dela raziskujejo prostor med vidnim in občutenim, razpira jih kot prostore kontemplacije, tišine in človeške negotovosti. Urbanim in živalskim motivom vdihne mitološki in simbolni naboj, pri tem pa subtilno komentira sodobne družbene odnose. Z uporabo barve in poteze se upira hitrosti digitalnega sveta ter ustvarja slike kot prostore zadržanega pogleda in počasnega doživljanja.

Razstava bo v Galeriji Stolp in v Dvorani nad muzejem bo na ogled do 30. septembra. Razstavišči sta odprti vsak dan v odpiralnem času Blejskega gradu.

Razstava v dveh razstaviščih Blejskega gradu predstavlja izbor olj na platnu, ki jih je Neca Falk ustvarila v zadnjih petnajstih letih. V tem obdobju je razvila izrazito osebno, reflektivno in konsistentno slikarsko govorico, ki črpa iz impulzov sodobnega sveta, kolektivnega spomina in notranjih pokrajin ter odpira prostore kontemplacije, razpoke med videnim in občutenim, mesta spomina ter občutja, vredna postanka.
Čeprav širši javnosti znana predvsem po svoji izjemni glasbeni karieri, ki jo je zaznamovalo sodelovanje s številnimi priznanimi glasbeniki in prestižnimi nagradami nagrajeni samostojni albumi za odrasle in otroke, je Neca Falk svojo ustvarjalnost že zgodaj razširila tudi na področje fotografije. Predstavila se je s številnimi samostojnimi in skupinskimi razstavami ter fotomonografijo iz leta 1987. Po študiju slikarstva na ljubljanski Akademiji za vizualne umetnosti (AVA) se je intenzivno posvetila slikarstvu, ki zanjo ni zamenjava za glasbo, temveč poglobitev v drugo obliko zaznavanja in premišljevanja.

Čeprav širši javnosti znana predvsem po svoji izjemni glasbeni karieri, ki jo je zaznamovalo sodelovanje s številnimi priznanimi glasbeniki in prestižnimi nagradami nagrajeni samostojni albumi za odrasle in otroke, je Neca Falk svojo ustvarjalnost že zgodaj razširila tudi na področje fotografije. Predstavila se je s številnimi samostojnimi in skupinskimi razstavami ter fotomonografijo iz leta 1987. Po študiju slikarstva na ljubljanski Akademiji za vizualne umetnosti (AVA) se je intenzivno posvetila slikarstvu, ki zanjo ni zamenjava za glasbo, temveč poglobitev v drugo obliko zaznavanja in premišljevanja.

Njeni daljni, negotovi kraji niso le imaginarne pokrajine, temveč mentalni prostori, robovi razumevanja in spomini, ki uhajajo linearnemu času. So odprti, a ne izpraznjeni – prostori, kjer se je mogoče zaustaviti, prisluhniti tišini barve, vibraciji nepričakovanega, razmerju med znanim in tujim. Vanje se lahko zatečemo, saj jih umetnica namenoma razpira kot prostore, ki jih velja ohranjati: kot pribežališča človeške izkušnje ali bežnih, a dragocenih vsakdanjih podob. Ti kraji so pogosto vrednote, ki izginjajo, a za umetnico ostajajo temeljna drža in sporočilo gledalcu. V svetu hitrih rešitev dopuščajo prostor negotovosti: tiste ustvarjalne in človeške negotovosti, iz katere lahko vznikne nekaj resnično novega. Obenem njeno delo kritično zrcali današnji čas, v katerem je lahko vsako pričakovanje hipoma izbrisano, vsakršna gotovost relativizirana.

Tematska raznolikost slik Nece Falk razkriva njen kompleksen pogled na svet in subtilno prepletanje zunanjega z notranjim. Pogoste so podobe urbanega okolja, v katerih mestni vsakdan dobi poetičen, celo mitološki značaj. Mesto ni le prostor gibanja, temveč kraj srečevanj, samote, ritualov in nevidnih povezav med ljudmi. V delih z živalskimi motivi se umetnica igra z mejnimi oblikami med človeškim in živalskim, konkretnim in fantastičnim. Te podobe pogosto delujejo kot ironični, sanjski ali simbolni znaki, ki odpirajo razmislek o fluidnosti identitet in svetu onkraj vsakdanje logike. Kot umetnica se odgovorno spopada s tematiko družbenih odnosov. Skozi postavitve likov, geste in kompozicijske napetosti subtilno komentira razmerje med posameznikom in kolektivom, med notranjim glasom in zunanjim šumom, med intimo in množico. V prepletu s še otipljivo figuraliko pa njena abstraktna in ekspresivna platna razgrinjajo tudi bogate notranje svetove, kjer pripoved gradijo barve, poteze in občutja. 

Njeno slikarstvo je obenem tudi refleksija pogojev, pod katerimi danes nastajajo podobe. Digitalna fotografija in video, ki sta ji dobro poznana, sta pogosto izhodišče, a sta v sliki raztopljena, rekonstruirana, redefinirana. Sliko uporablja kot orodje upiranja digitalni gladkosti, hitrosti in potrošnosti podob – zadržuje trenutek, ga upočasnjuje, poglablja. Njena dela so tako osebni arhiv čutnih zaznav, obenem pa vizualni esej o pogojih pogleda v času digitalne izčrpanosti. Vsako platno odpira možnost potovanja … ne v spektakel ali dogodek, ampak v senco, rob, odmev.

Predvsem pa v zavedanje, da hrepenenje po daljnih krajih mora ostati v nas, četudi je cilj potovanja lahko zelo negotov – a nikoli oropan upanja.